|
|
| |
|
| ||
Škrubijeva ponudba |
Za lačna usta, ki jih pot zanese mimo, se vedno najdejo suhe klobase domačega rodu, grumpi mali in veliki, koroški kruh iz peči bližnjih bic* ter "nud'lni" in "nudlci" takšni ali drugačni (nadev iz tepk, govedine, krompirja ali kakšnega drugega trenutnega "navdiha").
V zimski dobi - ta je pod Peco tako dolga, da češnje prvo leto cvetijo in šele drugo leto rodijo - so na voljo pojedine imenovane "kraljeva", "kraljičina", "grofova", "grofičina" sestavljene iz mesnih dobrot - krvavic, pečenic, mavžljev, suhega mesa ipd. s prilogami zelja, repe, žgancev, kruhovih cmokov in krompirja. Iz zaprašenih kuharskih bukev izvirajo tudi že skoraj pozabljene jedi iz bolj ali manj lačnih časov, kot je "granadir marš" (vprašajte mamo ali babico, kaj to je).
Prepričanje, da kuhar najbolje skuha tisto, ob čemer se tudi njemu samemu sline cedijo, velja tudi pri Škrubiju. Zato je vse, kar "kurjo kožo" nosi, z vsem spoštovanjem prepuščeno drugim oštirjem. Z vztrajnimi perutninarji se na posebno željo in zahtevo sicer da pogoditi, vendar na lastno odgovornost. Koroška nima morja, Meža pa je za ribe premrzla, zato so tudi tovrstne specialitete zgolj teoretične.
Ker skoraj ne mine dan brez eksperimentiranja z recepti iz Škrubijeve obširne gastronomske knjižnice, goste kaj lahko preseneti poskušanje francoskih paštet, ročno pripravljene domače majoneze, namaza "tapenade" ali kdovekatere druge čarovnije iz širnega sveta.
Gostje so se že oblizovali: